Ustvarjamo
Prva osnovna šola Celje
Okoliški šoli, kot so jo imenovali,
Nemci oblasti niso dali.
Bili so proti učenju slovenskega jezika,
zato tu pojavi se razlika.
V šoli nemščino poučevat začnejo,
saj drugega zaradi sklepa pač ne smejo.
Pride tudi čas, ko nastopi žal šolnina,
a vsaka družina toliko denarja nima.
Le malo v okolici jih znalo je pisati in seveda tudi brati.
Kaj pa danes?
Je isto kot včasih?
Ne, danes šola je drugačna,
njena splošna izobrazba ni napačna.
Z učitelji učenci se spoznamo,
drug drugemu znanje si podamo.
Včasih izrečemo nevedno par napačnih, krepkih si besed,
a vsi moramo imet nekakšen red.
Nekoč, nekje bomo spoznali,
da starši pravo odločitev so izbrali,
ko na to šolo so nas vpisali.
Vsi zavedamo se vloge naše šole,
da za vselej pustila bo pečat,
le ohranit ga bo treba znat.
Zato spoštujmo njeno zgodovino, a ne,
saj Prva osnovna šola zakon je!
(Ana-Mari Vajde, 7. a)
Ustvarjamo
GLAŽEK NESMRTNOSTI
Stari Francelj čaka tam pod lipco,
misli čudne misli o življenju.
Bil sem dober in krepak,
ali mora res umreti vsak?
Ubogi star možicelj,
vse življenje je že sam,
a počival v življenju
ni še prav nobeden dan.
V življenju ga je spremljalo le sonce,
sam pa je bil prijazen na vse možne konce.
Za trenutek si je neskončnosti zaželel,
saj po smrti ni prav nič hrepenel.
Poklical je zdravnika Grega,
ga poprosil za zdravila,
saj ne želi še dobiti angelskega krila.
Gregor skuha mu zeleno juho,
vendar Francelj dobi le travo suho.
Žalosten odide do coprnice Pehte.
Ta ga prav grdo pogleda,
da umrl bo, še se zaveda.
Vendar coprnica se želi poigrati,
kapljico strupene solze mu mora dati.
Brž, ko spil je kapljico rdečo,
se spremenil v mačko je boječo.
Coprnica se začne smejati,
zato Francelj mora brž zbežati.
Francelj obupan se usede na tla,
saj grozne misli o smrti ima.
Pa pride mimo norček palček,
zapleše mu veseli valček.
Nasmehne se mu starček
in brž nalije en kozarček.
Palček ga veselo pouči,
da mora vsakdo umreti,
vendar za poštenost
in dobroto svojo mora poskrbeti!
Vsakdo, ki dober je v srcu,
si zasluži nebes,
a kdor hudoben in malomaren je,
pride na ognjeni kres.
Starec počuti se že bolje,
in zaradi nebes je dobre volje.
(Ivona Kovačić, 8. b)
Aktualno
Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 23. novembra. Na ta dan je leta 1918 Rudolf Maister s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.
Kot državni praznik se v Sloveniji praznuje od leta 2005.
